Človek - nagonsko, socialno in duhovno
bitje
Pred skoraj 100 leti je Sigmund Freud v odgovoru na
ogorčene kritike odvrnil, da je pač že bil čas povedati ljudem, da so tudi
nagonska bitja. A se zdi, da je bil kar neupravičeno v skrbeh. Prej, tedaj
in še zlasti pozneje so ljudje enako, če ne bolj, pozabljali, da so duhovna
bitja. To se je žal pokazalo na vseh življenjskih področjih.
Pomembna napaka razvoja vzgojnih "doktrin" v
našem stoletju je bila, da so prav tako pozabljale in zanemarjale človekovo
duhovno naravo. A kaj naj vzgoja bo, če naj zasluži to ime, če ne vzgoja
duha, vzgoja, ki daje posamezniku možnost, da osebnostno raste, da se
razvija v svobodno in odgovorno osebo, v osebo s samostojno izbranimi cilji,
vrednotami in ideali. Redki misleci in med njimi še bolj redki psihologi, ki
so se te pomanjkljivosti zavedali, so zato vedno bolj zanimivi. Eden
najpomembnejših, Viktor Frankl, čigar ideje in spoznanja so navdihnila to
knjigo, je znal bolj kot drugi povedati naslednje: če postane naše vzgajanje
preveč svobodno, potem nas pripelje v past, kjer se naše vzgojne želje
spremenijo v svoje nasprotje. Namesto, da bi posamezniku pomagali k duhovni
rasti, dosežemo, da zanemari svojo duhovno naravo.
Namesto, da bi mu pomagali k zadovoljstvu in sreči v
življenju, dosežemo, da bo eno in drugo iskal v stvareh, ki mu jih ne bodo
prinesle. Namesto, da bi našel izpolnitev, poslanstvo in smisel v svojem
življenju, bo obtičal v bivanjski praznoti, kjer ne bo zadovoljen kljub
morebitnemu obilju in uspešnosti.
Osebnostni način bivanja loči človeka od drugih
bitij. Osebnost je celota vseh človekovih duševnih, telesnih in vedenjskih
značilnosti. Te značilnosti pa si lahko predstavljamo v treh, medsebojno
povezanih, a v načelu vendarle neodvisnih dimenzijah ali ravneh. Zamišljamo
si jo lahko kot nekak superorganizem, nekakšno piramido, ki jo lahko
opredelimo s tremi dimenzijami.
Prvo razsežnost označujejo temeljne, biološke potrebe
(instikti, nagoni), ki jih ima seveda tudi človek in ki pomenijo prvo gibalo
njegove osebnosti. To osebnostno razsežnost predstavljajo torej prvenstveno
človekovi nagonski motivi, ki zadevajo življenje in ohranjanje posameznika,
pa tudi drugi motivi, ki delujejo biološko in jih tudi zadovoljujemo z
biološkimi, torej telesnimi mehanizmi. Ti motivi v bistvu regulirajo
biološko delovanje človeškega organizma. Njihovi glavni zastopniki so
biološko in nagonsko delujoče potrebe.
Druga dimenzija osebnosti zajema socialni vidik,
človekovo družbeno integriranost, njegovo interpersonalnost. Na motivacijski
ravni jo označujejo socialni in socializirani motivi. Gre za značilnosti,
motive in ravnanja, ki regulirajo posameznikove odnose z drugimi, medosebne
odnose in socialno sožitje. Predstavniki te ravni so socialni motivi in
družbena morala.
Tretja dimenzija osebnosti pa zajema človekovo
duhovno delovanje, njegov um, njegovo vest, intuicijo, različne vidike,
oblike in stopnje njegove zavesti. Sem sodijo npr. motivi, ki urejajo
človekovo osebnostno in duhovno rast, njegovo samouresničevanje in njegovo
iskanje življenjskega smisla. Predstavniki te ravni so duhovni ideali in
vrednote. To razsežnost označujejo duhovni in kulturni ideali, vrednote in
nazadnje tudi tisti cilji, ki transcendirajo običajno eksistenco.
Osebnosti si ne moremo predstavljati brez katere od
teh treh dimenzij. Pri tem se je treba zavedati, da predstavljata narava in
družba temelje, brez katerih seveda ni obstoja ne osebnosti ne človeka. -
toda osebnost v pravem pomenu se ne more razviti, če se ne razteza tudi v
tretjo dimenzijo, v dimenzijo duhovnega prostora in duhovne kulture. Ta
prostor pa je tudi pravi prostor naših duhovnih ciljev, vrednot in idealov,
prostor naše kulture, naše morale in etike.
Posameznikova osebnost se tudi razvija in oblikuje v
vseh treh smereh " biološko, socialno in duhovno. Vedno in v vsakem primeru
pa deluje naša osebnost kot celota. V svojih pomembnejših dejanjih in
doživetjih se zavedamo sebe kot telesnega in biološkega bitja, ki stremi k
višjim ciljem, vrednotam, idealom, k osebnostni rasti in izpolnitvi.
V posameznikovem osebnostnem razvoju se posamezne
dimenzije osebnosti postopno začno prekrivati in združevati. Dimenzije, ki
so v začetku zgolj potenciali, se v teku razvoja vse bolj jasno oblikujejo
in povezujejo. Pri tem je lahko njihovo povezovanje bolj ali manj
uravnoteženo. Morda je najustreznejši izid tega razvoja tak preplet biološke
in socialne razsežnosti, ki obenem tudi najbolj ustreza posameznikovi
duhovni naravi - konkretno npr. tak preplet naravnih, nagonskih impulzov
(biološka dimenzija), težnje po pripadnosti, moči in uveljavljanju (socialna
dimenzija), ki hkrati tudi najbolje ustreza posameznikovim duhovnim ciljem,
idealom in vrednotam (ljubezni, lepoti, resnici, znanju, ustvarjanju,
upanju). Razumljivo je, da je najbolj prav in tudi najbolj naravno, da
posameznik v največji meri sam oblikuje svoj osebnostni "optimum". K
temu pa nam lahko ustrezna vzgoja zelo pomaga, kot nam lahko neustrezna
osebnostno rast celo prepreči.
Avtorica, dr. Zdenka Zalokar Divjak, psihologinja in
specialistka za logoterapijo, s pričujočo knjigo uspešno nadaljuje svoje
publicistično delo, ki ga je začela z delom "Vzgoja je ... ni znanost".
Ne samo po naslovu sodeč, pa je to, novo delo, ambicioznejše in tudi
zahtevnejše. Napisal ga je lahko samo strokovnjak, ki je svoja spoznanja
preveril v življenju. Prepričan sem, da avtoričine misli in izkušnje ne bodo
mnogim, ki bodo knjigo brali, samo v pouk in v spodbudo. Za marsikoga bo
knjiga tudi velika potrditev njegovih lastnih razmišljanj in izkušenj. Za
koga pa bo predvsem delo, ob katerem se bo zamislil in potem v svojem
življenju in pri vzgoji svojih otrok naredil kaj drugače. Verjamem, da mu ne
bo žal.
Janek Musek
|
